Prosim? Je to že cilj?!

Pok! Poči štartna pištola in množica ljudi se vsuje. No, letos ne prava množica, saj stojim v prvi coni in je pred mano le malo ljudi. Ja, res je. Stojim v prvi coni in pričakujem kar dobro uvrstitev, ne tako kot lani, ko je bil cilj samo preteči traso. Ampak ni pa vse enako. Stojim na štartu deset kilometrske proge in ko pomislim na to, mi gre skoraj na jok. Samo 10 km bom tekel? No, pa saj kmalu pridejo boljši časi, se tolažim.
Letos so priprave potekale precej drugače. Treniral sem v klubu in tam ni manjkalo intervalnih treningov. Dolgih sploh bilo ni. Samo kratko preganjanje po štadionu s kratkimi premori. Dihanje in utrujenost, nikjer pa dobrega starega "musklfibra". Ampak kaj sem hotel. Ljudje so me prepričali, naj ne grem na 42 km, pa sem si za cilj zadal krajšo razdaljo, pa še s to naj bi opravil čim hitreje.
Naporni treningi so v dobri družbi hitro minevali, napredek pa se je kar poznal. Pridobil sem na hitrosti in to sem občutil, ko sem maja letos lepega jutra spet odtekel pot okoli Ljubljane z osebnim rekordom 2:26:31. Takrat sem se tudi odločil, da do Ljubljanskega maratona ne bom več tekel te trase, saj bi mi verjetno samo škodovalo.
Treningi so se nadaljevali in zaradi šole sem moral preskočiti ne malo katerega. Začelo pa me je boleti v nogi. Ni mi bilo jasno kaj bi to bilo. Počival sem, pa ni hotelo biti bolje. Ker se je kar vleklo in vleklo, sem obiskal zdravnika, ta pa je rekel, naj kar mirne duše tečem, da ne bo nič narobe. Seveda ni bilo treba dvakrat reči, že sem bil na nogah in sem tekel. Ampak bolečina je prijela še huje. Po dveh mesecih počitka sem končno zmagal bolečino s počitkom in čudežnim mazilom. Na morju sem spet začel s tekom. Počasi sem spet napredoval, jasno pa je bilo, da zastavljen cilj pod 35 minut ne bo dosežen.
Začela se je šola, z njo pa je prišlo regijsko tekmovanje na 2000 m, kar je bil tudi nekakšen pokazatelj fizične pripravljenosti. Dosegel sem četrto mesto in bil sem vesel, ko sem rezultat primerjal s spomladanskim. Vedel sem, da sem napredoval.
Dan Ljubljanskega maratona pa se je brez usmiljenja bližal, hkrati pa se je povečeval adrenalin. Še zadnji težki treningi, aktivacija in ...
Tu je! Nasprotno od lanskega leta sem noč prespal v trdnem spancu, tudi jutro je bilo brez adrenalina. Tri ure pred štartom pojem zajtrk, pripravim vse potrebno in že se peljemo proti štaru. Oči vozi, v spremljevalni ekipi pa je še Marjeta. Preoblečem se v avtu, skočim ven, pa me kar stisne. Mraz je! Oblečem še jopo in se 45 minut pred štartom že ogrevam. Po daljši poti se v počasnem teku odpravim proti štartu. Prispem tja in se ogrevam še po okoliških ulicah, tam pa se Kenijci že ogrevajo za svojo tekmo. Še nekaj pospeševanj in odpravim se v štartno cono. Tam tečemo v krogih, da se ne shladimo. Nabijanje na sode mi dviga adrenalin, v glavi pa si ves čas ponavljam: "Ne zaženi se preveč, ne zaženi se preveč!" Nekaj minut pred štartom oddam jakno, nekaj sekund pred štartom pa odvržem še kapo. Adrenalin je kar kipel in komaj sem čakal da sem lahko stekel.
 Poči in stečemo. Tečem počasi in občutek imam da grem prepočasi, saj me vsi prehitevajo. Ljudje kar letijo naprej. Pa sem se zadrževal in upal, da mogoče ni to še vseeno prepočasi. Rezultat vidim na uri na prevem kilometru, ko sem ugotovil, da sem tekel 10 sekund prehitro. Upočasnim, na 3:40, pa še vseeno lahkotno prehitevam ljudi, ki so me prej tako z lahkoto z vrtoglavo hitrostjo prehiteli, zdaj pa popolnoma zadihani zaostajajo. Kar vesel sem bil, da nisem naredil podobne neumnosti. Tečem sam in pred sabo vidim skupino tekačev. Odločim se, da si bom za cilj izbral prehiteti njih. Do naslednjega kilometra sem že pred njimi in pred sabo vidim naslednjo skupino. Prehitim še njih in pred njimi čaka naslednja in tako naprej je šlo skoraj do konca teka. Vedno se je našla nova tarča. Posameznik, ali pa cela skupina.
Komaj sem začel teči in že sem pritekel mimo oznake za 5 km. Tam naj bi čakali smučarski skakalci, pa sem očitno premalo vešč, da bi prepoznal katerega od njih. Skoncentriral sem se nazaj na svoje delo in tekel naprej. Tempo se je še vedno držal 3:40 in odločil sem se, da bom držal takega do zadnjega kilometra. Ta je prišel skoraj takoj in se mi kar zaleti: "Prosim? Je to že cilj?!" Desetka je očino prekratka, minila je pravzaprav v trenutku. V zadnjem kilometru pospešim do konca. Pred sabo vidim še tri in odločil sem se, da bom probal nažgati še te. Najprej mi je uspelo enega skoraj takoj, Naslednje dva pa sta bila kar daleč. Tekel sem kot zmešan, mimogrede dam petko Mateju in njegovima sestrama in oddivjal naprej. Do cilja je še sto metrov, pa sta še vedno pred mano. Zašprintam do konca in ujamem enega, ga prehitim in preletim ciljno črto. Enega pač ni uspelo. Ustavim se, se sklonim in diham. Malo mi je slabo, pa je tudi tega hitro konec. Sprehodim se proti izhodu, tam me že čakajo moji. Vesel sem bil, ko so mi povedali, da sem sigurno padel med prvih 20, izkazalo se je, da sem padel na 19 mesto s časom 36:52, kar je bilo bolje kot sem pričakoval.
Teka je bilo prehitro konec, kar pa je še huje je pa to, da so bile noge povsem v redu. Nič bolečim mišic, vse kot ponavadi. Brez veze. Skoraj sem se zaklel, da nikoli več nebom tekel manj od 21 km. Upam, da bo drugo leto to že izvedljivo. Grozno pa sem zavidal Fabijanu, Mihu, še posebej pa Mateju, saj to tekli "ta dolge". Bravo vsem, Mateju pa še posebej za 42 km in odličen doseženi čas!

Pride dan, navaden, tih in zaspan ...

        (Vlado Kreslin)


... In res, tudi meni se je zgodil tak dan. Bilo je ravno med uro matematike, ko sem se odločil, da se, kot tak nebo obdržal. Pomislil sem, da že dolgo nisem pretekel kakšne zares dolge razdalje. "Zvečer bomo v Želimljem imeli literarno čajanko, tekaško opremo pa tako ali tako imam s sabo" sem pomislil. "Ravno pravi trenutek, da kaj ukrenem".

   In res. Odločil sem se, da bom v prostem času tekel do doma in potem še nazaj v Želimlje. To naj bi zneslo okoli 45 km. Pa sem si rekel: "Če je pa že tako, zakaj nebi poskusil kar 50 km?" 

Tako sem živčno pričakal konec pouka. Stekel sem v jedilnico, pojedel dve banani, se preoblekel v tekaške cunje, se poslovil in zdirjal. Kmalu sem opazil, da sem pozabil prižgati GPS, kar sem hitro popravil. Kasneje sem naračunal, da sem do tam pretekel 800 m. Nadaljeval sem tek in kmalu se je ulilo. Dež je bil precej močan, zato sem bil kmalu premočen do kosti. Že tako ali tako so me ljudje čudno gledali, saj sem imel le majico in kratke hlače. Ker me je zeblo, sem pospešil. Tek še ni bil naporen. Kmalu sem pritekel do doma, tam je števec kazal 21 km, čas pa je bil 1:37. Take razdalje še nikoli nisem pretekel tako hitro! Bil sem premražen, zato sem stekel po stopnicah, zletel naravnost v kopalnico, prižgal radiator in začel mokre cunje vleči iz sebe, ter jih ožemati. Takoj sem se oblekel v suhe, vzel torbico, nalil vodo, vzel energijski gel, se še malo pogrel in spet odšel. To mi je vzelo 10 - 15 min, kar pa nisem štel k končnemu času. Začeti s tekom ni bilo lahko. Dokler me je zeblo sploh nisem čutil utrujenosti, saj sem čutil samo mraz. Sedaj pa mi je bilo toplo in lahko sem pomislil tudi na kaj drugega, to pa je bila seveda utrujenost. Začutil sem, kako me bolijo noge. Vsakič, ko sem se ustavil na rdečem semaforju, je bila prava muka, da sem sploh lahko spet začel s tekom. Tempo mi je drastično padel na 6:15 min/km, a kmalu sem spet našel pravega 5:30 min/km. Tako sem nadaljeval in začel se mi je oglašati želodec. Bilo je sredi Ižanske ceste, ko sem se odločil, da bom pojedel energijski gel. To je bilo na 35 km. Nagnusno čorbo sem zlil vase, spil nekaj vode in kmalu je bilo bolje. Noge so postale lažje, tempo sem dodatno dvignil. Kmalu se je stemnilo in na glavo sem si nataknil lučko. Bližal sem se 40 km in noge so bile kar precej težke. Glasba je kar naenkrat postala dolgočasna in porajala so se mi neumna vprašanja: "Zakaj za vraga moram to početi? Zakaj sem bil tako neumen da sem se sploh lotil tega?" Pa sem se spomnil, da sem se na maratonu spraševal prav ista vprašanja. Ko sem že zelo utrujen, se take misli podijo po glavi. Ko pa nekaj dni miruješ, pa spet iščeš nove izzive.
Prišel je 42 kilometer in presegel sem dosedanji rekord v razdalji. Zadnji kilometri do šole so se vlekli, a končno sem se privlekel tudi do tja. Števec je kazal 45,5 km, jaz pa sem si zadal 50 km. Kje naj najdem še teh 4,5 km? Pa sem začel teči okoli šole. Bil sem že sestradan kot volk, iz jedilnice pa so mi mahali domovci, ki so ravno večerjali. Že tako sem bil na koncu tako fizičnimi kot psihičnimi močmi, potem pa še tak razgled na ljudi, ki ravno jejo. Ampak sem vztrajal. Rinil sem, dokler nisem zagledal, da v jedilnici ni skoraj nikogar več. Tako sem bil utrujen, da sem iskal vse možne izgovore, da bi lahko nehal s tekom. Ta, pa je bila tista odločilna misel, ki me je potolkla. Po 47 pretečenih kilometrih, sem se odločil, da preneham. Usmeril sem se noter, prihitel do spodnjic premočen v jedilnico in kot zadnji dobil krožnik mlečnega mlečnega gresa. Še dobro, da sem se odločil da neham, saj drugače nebi dobil nič za pod zob!
Z velikim tekom sem pojedel večerjo in užival v pogovoru z vzgojiteljem Markom. Ko sem pojedel, sem se stuširal, se preoblekel in komaj privlekel do učilnice kjer je že nekaj časa potekala čajanka. Dobil sem stol in se sesedel nanj. Poslušal sem zgodbo, ki se je končala z zanimivo temo o salonitkah. Bil je krasen večer, ki je minil v dobri družbi. Bil sem začuden, saj me noge niso prav nič bolele. Ko pa sem se naslednje jutro zbudil, pa je bil prav poseben občutek. Noge so me grozno bolele. Komaj sem se premikal. Največje težave so mi delale stopnice. Čeprav z bolečimi nogami in brez doseženega cilja, sem bil zadovoljen. Sedaj pa gremo novim ciljem na proti, te pa so sigurno krajši od 42 km. Svojih kolen ne smem več ogrožati! Pa čeprav mi je kar hudo pomisliti, da zapuščam dolge proge. Upam, da se jih bom kmalu spet lotil. :)

Ljubljanski maraton

                                        LJUBLJANSKIH 42 :)


Po neprespani noči z Matejem stojiva v štartni coni in živčno čakava na odrešilni strel štartne pištole, ki bi naznanjala začetek sprostitve adrenalina. Hkrati pa se mi v glavi porajajo čudne misli: "Zakaj mi je bilo tega treba?" A na koncu mi ni bilo žal za ves trud, ki sem ga vložil za ta podvig.

Končno je bilo konec počitnic in lahko sem se dobro naspal. Vedel sem, da bom spočito telo še kako potreboval. Vstanem in kot po navadi pogledam telefon. Čakalo me je nekaj sporočil in neodgovorjenih klicev. Povabljen sem, da grem na sejem tekaške opreme. Hitro pojem in pred vrati me že čaka učitelj harmonike, s katerim sva se odpeljala na sejem. Dobila sva ogromno reklam, štartni številki on nekaj nasvetov. Seveda moram opozoriti na njegovo prijaznost, saj mi je kupil nekoliko posebno flaško, ki je ves čas v uporabi. hvala!

Ta dan, pa se je mlajša sestra pripravljala na šolski maraton. S sestrami smo se odpravili na prizorišče maratona, kjer sem srečal nekaj bivših športnih učiteljev, ki so mi svetovali, kako naj preživim dan, da bo maraton čim bolje uspel. Njihovi nasveti so prišli zelo prav!

Končno pa se je začelo. Cela horda punc devetih razredov se je vsula mimo mene. Takoj sem tekel na cilj, da bi pričakal svojo mlajšo sestro. Ni bilo dolgo, ko je vsa zadihana pritekla v cilj. Veseli smo ji čestitali. Tekaški cilj za soboto je bil končan. Bravo "tamala"! :)

Ko pa smo prišli domov, je bil čas za kosilo. Dan pred maratonom je bil moj jedilnik nekoliko prirejen. Lahko rečem, da je bila hrana precej dolgočasna. Za kosilo in za večerjo sem jedel samo čiste bele makarone, za okus pa sem vanje zlil malo olja s tartufom in potresel malo popra.

Spat sem šel dokaj zgodaj, a kaj ko je trema prevelika? Zaspal sem šele okoli enih zjutraj.

   

 Zjutraj se zbudim, pogledam na uro. Ena kaže da je ura pet zjutraj, druga, pa da je štiri. Odpravim se v kuhinjo, kjer je ura satelitska in upam da je pet. Seveda je bila ura šele štiri! V trebuhu sem čutil napetost. Bil sem lačen in živčen, jesti pa še nisem smel. Bral sem knjigo in na vse možne načine poskušal odvračati  pozornost od maratona. Končno pa je bila ura sedem in odpravil sem se jest. Jedel sem z veseljem, vedel pa sem, da je do naslednjega obroka okoli sedem ur!

Končno je nastopil čas odhoda. Po nekaj časa problemov z iskanjem parkirnega prostora, sem se kar odpravil na štart. Tam me je že čakal Matej, s katerim sva tekla prvi krog. Sledila je še postavitev v štartne cone in nekaj ogrevanja. Če sem skočil, sem dobro čutil premetavanje zajtrka v želodcu. Bil sem ves napet. Čakal sem, kdaj bo odrešilni pok štartne pištole, tega pa ni hotelo biti od nikjer! Brez zvočnega znaka, smo pričeli tek. Pomahali smo še v letečo kamero in z lahkotnim tekom odšli. Navijači so mi dvigali moralo, jaz pa še vedno nisem bil prepričan, če se mi bo sploh uspelo privleči do cilja. Z Matejem sva držala super pogovorni tempo, kar mi je ohranjalo energijo za drugi krog. Hvala Mateju, da se mu je dalo teči z mano! Na osmem kilometru sva srečala najinega sošolca Martina, kmalu za tem, pa že Miho. Hvala vsem navijačem! Pot se je nadaljevala, na 17 km pa je prišla ločitev. Poslovil sem se od Mateja, zavil na svojo progo in povečal tempo. S takim tempom sem tekel do konca. Prvi krog sem končal v 1 h in 57 min. Tam so me čakale sestre, ki so mi dale energijski gel in nekaj pijače. Zagnal sem se v drugi krog. Ves čas sem prehiteval, razen ko je zapihal veter, sem se skril za kakšnega debeluha. Na 30 km me je spet pričakal Martin. Hvala za vztrajnost!!! Noge so vedno bolj pekle, a niti pomislil nisem, da bi odnehal.

Med tekom samim, sem prejel kar nekaj telefonskih klicev. Hvala vsem klicateljem, za krajšanje časa. 

Nastopila sta še zadnja dva kilometra. Tema dvema ni hotelo biti konca! Nekaj sto metrov pred ciljem pa mi še nekdo v roko porine energijsko pijačo. Ko sem letel proti cilju, je vsa bolečina v nogah izginila. Narisal se mi je velik nasmeh, saj sem vedel, da mi bo uspelo.V ciljni ravnini prehitim še zadnjega in ...

... končno! Za to sem se trudil! Priletela je prva prijateljica, me objela in mi čestita. Sestri sta me čakali z zanimivo zastavo. Odprem energijsko pijačo, da bi si opomogel, pa želodec ni bil sposoben sprejemati še česa. Takoj za tem pa je prijatelj prišel s sladoledom. Nekajkrat sem ga obliznil, potem pa nisem mogel več. Na priporočilo enega bivših športnih učiteljev, sem le s težavo vase spravil banano. Po tem, sem se posvetil ljudem okoli sebe, čeprav nisem bil ravno najbolj sposoben za govor. Bil sem izčrpan. Od povsod so letele čestitke, zaradi preobremenitve mi je crknil še telefon. Končno brez čevljev na nogah sem se odpravil proti avtu. Tokrat ne peš, peljal me je prijatelj na balanci. Srečal sem še veliko znancev. Na koncu pa smo skupaj z nekaj prijatelji odšli domov, kjer smo se odžejali. 

Bil je krasen dan. Izpolnilo se je nekaj, kar sem si dolgo želel. Hvala Bogu, da imam to srečo, da lahko tečem. Hvala mu, za ta talent! Upam, da to ni bil zadnji maraton v življenju. Hvala pa še sponzorjem (starša) in vsem ostalim za duhovno in kakršnokoli drugačno podporo!