Ljubljanski maraton

                                        LJUBLJANSKIH 42 :)


Po neprespani noči z Matejem stojiva v štartni coni in živčno čakava na odrešilni strel štartne pištole, ki bi naznanjala začetek sprostitve adrenalina. Hkrati pa se mi v glavi porajajo čudne misli: "Zakaj mi je bilo tega treba?" A na koncu mi ni bilo žal za ves trud, ki sem ga vložil za ta podvig.

Končno je bilo konec počitnic in lahko sem se dobro naspal. Vedel sem, da bom spočito telo še kako potreboval. Vstanem in kot po navadi pogledam telefon. Čakalo me je nekaj sporočil in neodgovorjenih klicev. Povabljen sem, da grem na sejem tekaške opreme. Hitro pojem in pred vrati me že čaka učitelj harmonike, s katerim sva se odpeljala na sejem. Dobila sva ogromno reklam, štartni številki on nekaj nasvetov. Seveda moram opozoriti na njegovo prijaznost, saj mi je kupil nekoliko posebno flaško, ki je ves čas v uporabi. hvala!

Ta dan, pa se je mlajša sestra pripravljala na šolski maraton. S sestrami smo se odpravili na prizorišče maratona, kjer sem srečal nekaj bivših športnih učiteljev, ki so mi svetovali, kako naj preživim dan, da bo maraton čim bolje uspel. Njihovi nasveti so prišli zelo prav!

Končno pa se je začelo. Cela horda punc devetih razredov se je vsula mimo mene. Takoj sem tekel na cilj, da bi pričakal svojo mlajšo sestro. Ni bilo dolgo, ko je vsa zadihana pritekla v cilj. Veseli smo ji čestitali. Tekaški cilj za soboto je bil končan. Bravo "tamala"! :)

Ko pa smo prišli domov, je bil čas za kosilo. Dan pred maratonom je bil moj jedilnik nekoliko prirejen. Lahko rečem, da je bila hrana precej dolgočasna. Za kosilo in za večerjo sem jedel samo čiste bele makarone, za okus pa sem vanje zlil malo olja s tartufom in potresel malo popra.

Spat sem šel dokaj zgodaj, a kaj ko je trema prevelika? Zaspal sem šele okoli enih zjutraj.

   

 Zjutraj se zbudim, pogledam na uro. Ena kaže da je ura pet zjutraj, druga, pa da je štiri. Odpravim se v kuhinjo, kjer je ura satelitska in upam da je pet. Seveda je bila ura šele štiri! V trebuhu sem čutil napetost. Bil sem lačen in živčen, jesti pa še nisem smel. Bral sem knjigo in na vse možne načine poskušal odvračati  pozornost od maratona. Končno pa je bila ura sedem in odpravil sem se jest. Jedel sem z veseljem, vedel pa sem, da je do naslednjega obroka okoli sedem ur!

Končno je nastopil čas odhoda. Po nekaj časa problemov z iskanjem parkirnega prostora, sem se kar odpravil na štart. Tam me je že čakal Matej, s katerim sva tekla prvi krog. Sledila je še postavitev v štartne cone in nekaj ogrevanja. Če sem skočil, sem dobro čutil premetavanje zajtrka v želodcu. Bil sem ves napet. Čakal sem, kdaj bo odrešilni pok štartne pištole, tega pa ni hotelo biti od nikjer! Brez zvočnega znaka, smo pričeli tek. Pomahali smo še v letečo kamero in z lahkotnim tekom odšli. Navijači so mi dvigali moralo, jaz pa še vedno nisem bil prepričan, če se mi bo sploh uspelo privleči do cilja. Z Matejem sva držala super pogovorni tempo, kar mi je ohranjalo energijo za drugi krog. Hvala Mateju, da se mu je dalo teči z mano! Na osmem kilometru sva srečala najinega sošolca Martina, kmalu za tem, pa že Miho. Hvala vsem navijačem! Pot se je nadaljevala, na 17 km pa je prišla ločitev. Poslovil sem se od Mateja, zavil na svojo progo in povečal tempo. S takim tempom sem tekel do konca. Prvi krog sem končal v 1 h in 57 min. Tam so me čakale sestre, ki so mi dale energijski gel in nekaj pijače. Zagnal sem se v drugi krog. Ves čas sem prehiteval, razen ko je zapihal veter, sem se skril za kakšnega debeluha. Na 30 km me je spet pričakal Martin. Hvala za vztrajnost!!! Noge so vedno bolj pekle, a niti pomislil nisem, da bi odnehal.

Med tekom samim, sem prejel kar nekaj telefonskih klicev. Hvala vsem klicateljem, za krajšanje časa. 

Nastopila sta še zadnja dva kilometra. Tema dvema ni hotelo biti konca! Nekaj sto metrov pred ciljem pa mi še nekdo v roko porine energijsko pijačo. Ko sem letel proti cilju, je vsa bolečina v nogah izginila. Narisal se mi je velik nasmeh, saj sem vedel, da mi bo uspelo.V ciljni ravnini prehitim še zadnjega in ...

... končno! Za to sem se trudil! Priletela je prva prijateljica, me objela in mi čestita. Sestri sta me čakali z zanimivo zastavo. Odprem energijsko pijačo, da bi si opomogel, pa želodec ni bil sposoben sprejemati še česa. Takoj za tem pa je prijatelj prišel s sladoledom. Nekajkrat sem ga obliznil, potem pa nisem mogel več. Na priporočilo enega bivših športnih učiteljev, sem le s težavo vase spravil banano. Po tem, sem se posvetil ljudem okoli sebe, čeprav nisem bil ravno najbolj sposoben za govor. Bil sem izčrpan. Od povsod so letele čestitke, zaradi preobremenitve mi je crknil še telefon. Končno brez čevljev na nogah sem se odpravil proti avtu. Tokrat ne peš, peljal me je prijatelj na balanci. Srečal sem še veliko znancev. Na koncu pa smo skupaj z nekaj prijatelji odšli domov, kjer smo se odžejali. 

Bil je krasen dan. Izpolnilo se je nekaj, kar sem si dolgo želel. Hvala Bogu, da imam to srečo, da lahko tečem. Hvala mu, za ta talent! Upam, da to ni bil zadnji maraton v življenju. Hvala pa še sponzorjem (starša) in vsem ostalim za duhovno in kakršnokoli drugačno podporo!