Pride dan, navaden, tih in zaspan ...

        (Vlado Kreslin)


... In res, tudi meni se je zgodil tak dan. Bilo je ravno med uro matematike, ko sem se odločil, da se, kot tak nebo obdržal. Pomislil sem, da že dolgo nisem pretekel kakšne zares dolge razdalje. "Zvečer bomo v Želimljem imeli literarno čajanko, tekaško opremo pa tako ali tako imam s sabo" sem pomislil. "Ravno pravi trenutek, da kaj ukrenem".

   In res. Odločil sem se, da bom v prostem času tekel do doma in potem še nazaj v Želimlje. To naj bi zneslo okoli 45 km. Pa sem si rekel: "Če je pa že tako, zakaj nebi poskusil kar 50 km?" 

Tako sem živčno pričakal konec pouka. Stekel sem v jedilnico, pojedel dve banani, se preoblekel v tekaške cunje, se poslovil in zdirjal. Kmalu sem opazil, da sem pozabil prižgati GPS, kar sem hitro popravil. Kasneje sem naračunal, da sem do tam pretekel 800 m. Nadaljeval sem tek in kmalu se je ulilo. Dež je bil precej močan, zato sem bil kmalu premočen do kosti. Že tako ali tako so me ljudje čudno gledali, saj sem imel le majico in kratke hlače. Ker me je zeblo, sem pospešil. Tek še ni bil naporen. Kmalu sem pritekel do doma, tam je števec kazal 21 km, čas pa je bil 1:37. Take razdalje še nikoli nisem pretekel tako hitro! Bil sem premražen, zato sem stekel po stopnicah, zletel naravnost v kopalnico, prižgal radiator in začel mokre cunje vleči iz sebe, ter jih ožemati. Takoj sem se oblekel v suhe, vzel torbico, nalil vodo, vzel energijski gel, se še malo pogrel in spet odšel. To mi je vzelo 10 - 15 min, kar pa nisem štel k končnemu času. Začeti s tekom ni bilo lahko. Dokler me je zeblo sploh nisem čutil utrujenosti, saj sem čutil samo mraz. Sedaj pa mi je bilo toplo in lahko sem pomislil tudi na kaj drugega, to pa je bila seveda utrujenost. Začutil sem, kako me bolijo noge. Vsakič, ko sem se ustavil na rdečem semaforju, je bila prava muka, da sem sploh lahko spet začel s tekom. Tempo mi je drastično padel na 6:15 min/km, a kmalu sem spet našel pravega 5:30 min/km. Tako sem nadaljeval in začel se mi je oglašati želodec. Bilo je sredi Ižanske ceste, ko sem se odločil, da bom pojedel energijski gel. To je bilo na 35 km. Nagnusno čorbo sem zlil vase, spil nekaj vode in kmalu je bilo bolje. Noge so postale lažje, tempo sem dodatno dvignil. Kmalu se je stemnilo in na glavo sem si nataknil lučko. Bližal sem se 40 km in noge so bile kar precej težke. Glasba je kar naenkrat postala dolgočasna in porajala so se mi neumna vprašanja: "Zakaj za vraga moram to početi? Zakaj sem bil tako neumen da sem se sploh lotil tega?" Pa sem se spomnil, da sem se na maratonu spraševal prav ista vprašanja. Ko sem že zelo utrujen, se take misli podijo po glavi. Ko pa nekaj dni miruješ, pa spet iščeš nove izzive.
Prišel je 42 kilometer in presegel sem dosedanji rekord v razdalji. Zadnji kilometri do šole so se vlekli, a končno sem se privlekel tudi do tja. Števec je kazal 45,5 km, jaz pa sem si zadal 50 km. Kje naj najdem še teh 4,5 km? Pa sem začel teči okoli šole. Bil sem že sestradan kot volk, iz jedilnice pa so mi mahali domovci, ki so ravno večerjali. Že tako sem bil na koncu tako fizičnimi kot psihičnimi močmi, potem pa še tak razgled na ljudi, ki ravno jejo. Ampak sem vztrajal. Rinil sem, dokler nisem zagledal, da v jedilnici ni skoraj nikogar več. Tako sem bil utrujen, da sem iskal vse možne izgovore, da bi lahko nehal s tekom. Ta, pa je bila tista odločilna misel, ki me je potolkla. Po 47 pretečenih kilometrih, sem se odločil, da preneham. Usmeril sem se noter, prihitel do spodnjic premočen v jedilnico in kot zadnji dobil krožnik mlečnega mlečnega gresa. Še dobro, da sem se odločil da neham, saj drugače nebi dobil nič za pod zob!
Z velikim tekom sem pojedel večerjo in užival v pogovoru z vzgojiteljem Markom. Ko sem pojedel, sem se stuširal, se preoblekel in komaj privlekel do učilnice kjer je že nekaj časa potekala čajanka. Dobil sem stol in se sesedel nanj. Poslušal sem zgodbo, ki se je končala z zanimivo temo o salonitkah. Bil je krasen večer, ki je minil v dobri družbi. Bil sem začuden, saj me noge niso prav nič bolele. Ko pa sem se naslednje jutro zbudil, pa je bil prav poseben občutek. Noge so me grozno bolele. Komaj sem se premikal. Največje težave so mi delale stopnice. Čeprav z bolečimi nogami in brez doseženega cilja, sem bil zadovoljen. Sedaj pa gremo novim ciljem na proti, te pa so sigurno krajši od 42 km. Svojih kolen ne smem več ogrožati! Pa čeprav mi je kar hudo pomisliti, da zapuščam dolge proge. Upam, da se jih bom kmalu spet lotil. :)