Prosim? Je to že cilj?!

Pok! Poči štartna pištola in množica ljudi se vsuje. No, letos ne prava množica, saj stojim v prvi coni in je pred mano le malo ljudi. Ja, res je. Stojim v prvi coni in pričakujem kar dobro uvrstitev, ne tako kot lani, ko je bil cilj samo preteči traso. Ampak ni pa vse enako. Stojim na štartu deset kilometrske proge in ko pomislim na to, mi gre skoraj na jok. Samo 10 km bom tekel? No, pa saj kmalu pridejo boljši časi, se tolažim.
Letos so priprave potekale precej drugače. Treniral sem v klubu in tam ni manjkalo intervalnih treningov. Dolgih sploh bilo ni. Samo kratko preganjanje po štadionu s kratkimi premori. Dihanje in utrujenost, nikjer pa dobrega starega "musklfibra". Ampak kaj sem hotel. Ljudje so me prepričali, naj ne grem na 42 km, pa sem si za cilj zadal krajšo razdaljo, pa še s to naj bi opravil čim hitreje.
Naporni treningi so v dobri družbi hitro minevali, napredek pa se je kar poznal. Pridobil sem na hitrosti in to sem občutil, ko sem maja letos lepega jutra spet odtekel pot okoli Ljubljane z osebnim rekordom 2:26:31. Takrat sem se tudi odločil, da do Ljubljanskega maratona ne bom več tekel te trase, saj bi mi verjetno samo škodovalo.
Treningi so se nadaljevali in zaradi šole sem moral preskočiti ne malo katerega. Začelo pa me je boleti v nogi. Ni mi bilo jasno kaj bi to bilo. Počival sem, pa ni hotelo biti bolje. Ker se je kar vleklo in vleklo, sem obiskal zdravnika, ta pa je rekel, naj kar mirne duše tečem, da ne bo nič narobe. Seveda ni bilo treba dvakrat reči, že sem bil na nogah in sem tekel. Ampak bolečina je prijela še huje. Po dveh mesecih počitka sem končno zmagal bolečino s počitkom in čudežnim mazilom. Na morju sem spet začel s tekom. Počasi sem spet napredoval, jasno pa je bilo, da zastavljen cilj pod 35 minut ne bo dosežen.
Začela se je šola, z njo pa je prišlo regijsko tekmovanje na 2000 m, kar je bil tudi nekakšen pokazatelj fizične pripravljenosti. Dosegel sem četrto mesto in bil sem vesel, ko sem rezultat primerjal s spomladanskim. Vedel sem, da sem napredoval.
Dan Ljubljanskega maratona pa se je brez usmiljenja bližal, hkrati pa se je povečeval adrenalin. Še zadnji težki treningi, aktivacija in ...
Tu je! Nasprotno od lanskega leta sem noč prespal v trdnem spancu, tudi jutro je bilo brez adrenalina. Tri ure pred štartom pojem zajtrk, pripravim vse potrebno in že se peljemo proti štaru. Oči vozi, v spremljevalni ekipi pa je še Marjeta. Preoblečem se v avtu, skočim ven, pa me kar stisne. Mraz je! Oblečem še jopo in se 45 minut pred štartom že ogrevam. Po daljši poti se v počasnem teku odpravim proti štartu. Prispem tja in se ogrevam še po okoliških ulicah, tam pa se Kenijci že ogrevajo za svojo tekmo. Še nekaj pospeševanj in odpravim se v štartno cono. Tam tečemo v krogih, da se ne shladimo. Nabijanje na sode mi dviga adrenalin, v glavi pa si ves čas ponavljam: "Ne zaženi se preveč, ne zaženi se preveč!" Nekaj minut pred štartom oddam jakno, nekaj sekund pred štartom pa odvržem še kapo. Adrenalin je kar kipel in komaj sem čakal da sem lahko stekel.
 Poči in stečemo. Tečem počasi in občutek imam da grem prepočasi, saj me vsi prehitevajo. Ljudje kar letijo naprej. Pa sem se zadrževal in upal, da mogoče ni to še vseeno prepočasi. Rezultat vidim na uri na prevem kilometru, ko sem ugotovil, da sem tekel 10 sekund prehitro. Upočasnim, na 3:40, pa še vseeno lahkotno prehitevam ljudi, ki so me prej tako z lahkoto z vrtoglavo hitrostjo prehiteli, zdaj pa popolnoma zadihani zaostajajo. Kar vesel sem bil, da nisem naredil podobne neumnosti. Tečem sam in pred sabo vidim skupino tekačev. Odločim se, da si bom za cilj izbral prehiteti njih. Do naslednjega kilometra sem že pred njimi in pred sabo vidim naslednjo skupino. Prehitim še njih in pred njimi čaka naslednja in tako naprej je šlo skoraj do konca teka. Vedno se je našla nova tarča. Posameznik, ali pa cela skupina.
Komaj sem začel teči in že sem pritekel mimo oznake za 5 km. Tam naj bi čakali smučarski skakalci, pa sem očitno premalo vešč, da bi prepoznal katerega od njih. Skoncentriral sem se nazaj na svoje delo in tekel naprej. Tempo se je še vedno držal 3:40 in odločil sem se, da bom držal takega do zadnjega kilometra. Ta je prišel skoraj takoj in se mi kar zaleti: "Prosim? Je to že cilj?!" Desetka je očino prekratka, minila je pravzaprav v trenutku. V zadnjem kilometru pospešim do konca. Pred sabo vidim še tri in odločil sem se, da bom probal nažgati še te. Najprej mi je uspelo enega skoraj takoj, Naslednje dva pa sta bila kar daleč. Tekel sem kot zmešan, mimogrede dam petko Mateju in njegovima sestrama in oddivjal naprej. Do cilja je še sto metrov, pa sta še vedno pred mano. Zašprintam do konca in ujamem enega, ga prehitim in preletim ciljno črto. Enega pač ni uspelo. Ustavim se, se sklonim in diham. Malo mi je slabo, pa je tudi tega hitro konec. Sprehodim se proti izhodu, tam me že čakajo moji. Vesel sem bil, ko so mi povedali, da sem sigurno padel med prvih 20, izkazalo se je, da sem padel na 19 mesto s časom 36:52, kar je bilo bolje kot sem pričakoval.
Teka je bilo prehitro konec, kar pa je še huje je pa to, da so bile noge povsem v redu. Nič bolečim mišic, vse kot ponavadi. Brez veze. Skoraj sem se zaklel, da nikoli več nebom tekel manj od 21 km. Upam, da bo drugo leto to že izvedljivo. Grozno pa sem zavidal Fabijanu, Mihu, še posebej pa Mateju, saj to tekli "ta dolge". Bravo vsem, Mateju pa še posebej za 42 km in odličen doseženi čas!